Opravila in naloge

• Instrumentalist solist igra na svoj inštrument v različnih glasbenih sestavih in skupinah. Kot akademski glasbenik lahko tudi poučuje. Ob začetku poučevanja je po zakonu o pedagoški dejavnosti dolžan opraviti še strokovni izpit. Vloga profesorja glasbe je ozaveščanje mladih o umetnostni vrednosti glasbenih stvaritev, s čimer prispeva k razvoju glasbenih kadrov in dviga splošno kulturno raven, predvsem pa seznanja učence s pestro glasbeno dediščino.
• Poučevanje trobil in pihal na glasbenih srednjih in visokih šolah zahteva odgovornost, glasbeno-tehnično suverenost, razumevanje pedagoških metod in smisel za delo z mladimi. Znanje si študentje glasbene akademije po končani nižji in srednji glasbeni šoli pridobijo med večletnim študijem izbranega predmeta oziroma smeri.
• Zelo pomemben je praktični del, kjer bodoči glasbenik poustvarja solistična, komorna in orkestralna dela domačih in tujih skladateljev iz raznih glasbenih obdobij. Tako se bodoči akademski glasbenik izpopolnjuje v izvajalski praksi in se neposredno seznanja z vlogo poklicnega glasbenika. Naslednje delovno področje je spremljava gledaliških in lutkovnih predstav. Tu glasbenik enakovredno sodeluje z igralci, jih zvočno podpira s šumi, zvoki, glasbo. Pogosto tudi sam sodeluje pri predstavi kot igralec, zato mora poleg smisla za sinhronizacijo in improvizacijo imeti še nekaj igralskega znanja.
• Obstaja pa še ena oblika žive glasbene spremljave: glasbena improvizacija ob nemem filmu, nekdaj edini način za zvočno filmsko kuliso. Mnogi poklicni in ljubiteljski glasbeniki se družijo na vajah in koncertih vedno bolj ambicioznih in vse boljših krajevnih pihalnih godb. V zadnjih letih se tudi v manjših krajih s sponzorsko pomočjo tamkajšnje industrije in obrti nadaljuje glasbena tradicija pihalnih orkestrov po vsej Sloveniji, to pa spodbuja hitrejši razvoj nižjih glasbenih šol. Tako se akademskim glasbenikom obeta več delovnih mest tudi v manjših krajih, poživi se krajevno kulturno življenje in bogati izobraževalna ponudba.

Instrumentalist solist igra v poklicnih glasbenih skupinah. Večje število glasbenikov, orkester sestavljajo različni instrumentalisti, ki navadno igrajo pod taktirko dirigenta. Posebno vlogo v orkestru ima koncertni mojster in vodja instrumentalnih skupin. Koncertni mojster je vodilni glasbenik v orkestru, ki skrbi za tehnično plat izvajanja skladbe. V simfoničnem orkestru ima to vlogo prvi violinist, v pihalnem orkestru pa pripada prvemu klarinetistu. Vodja instrumentalne skupine je odgovoren za igranje istih ali sorodnih glasbil v orkestru. Orkestri se med seboj razlikujejo po zasedbi in zvrsti izvajane glasbe: to so simfonični, operni, radijski, pihalni, protokolarni, revijski (big band), tamburaški in folklorni orkestri.

Z orkestrom lahko nastopi tudi eden ali več solistov, tako instrumentalnih kot tudi solistov pevcev. Od glasbenika v orkestru se pričakuje, da bo obvladal svoj part - notni glasbeni zapis posameznega glasbenika - že pred prvo vajo. Ta priprava se mu šteje v delovni čas. Veliko ur nato posveča posamični in skupinski vadbi. Spričo univerzalnosti glasbenega jezika je področje zaposlitve glasbenika širše in ni omejeno na en sam kulturni prostor.

Glasbila, ki se delijo v več različnih skupin, so se oblikovala skozi stoletja. Razlikujemo jih po namenu uporabe in načinu izdelave, od najpreprostejših prazgodovinskih zvočil do namenskih glasbil in končno do umetniško izdelanih, mojstrsko spopolnjenih instrumentov, namenjenih umetniškemu glasbenemu poustvarjanju.

Skupine glasbil so:

• Godala: violina ali gosli, viola, violončelo, kontrabas
• Brenkala: kitara, lutnja, harfa, bisernica, tamburica
• Tolkala: lesena, kovinska, z opno (membrano)
• Pihala: flavta, klarinet, saksofon, oboa, angleški rog, fagot
• Trobila: trobenta, krilovka, kornet, pozavna, bariton, francoski rog, tuba
• Glasbila s tipkami: čembalo, spinet, klavir, pianino, celesta
• Glasbila z mehom: orgle (portativ, pozitiv), dude, harmonij, harmonika...
• Elektroakustična glasbila

Poleg dobrega, tehnično vzdrževanega inštrumenta potrebuje poklicni glasbenik tudi vadbene pripomočke, kot sta metronom in uglaševalec. Kadar je predpisano, se pri igranju na trobila uporabljajo dušilci zvoka, sordine. Glasbenik spremlja strokovno literaturo in spoznava notno gradivo, nove izdaje in nove skladbe s svojega področja. Za redno vzdrževanje in nego glasbil so na voljo raznovrstna čistila, olja, posebne krpe in krtačke. Dodatna posebnost so pihala: trsteni ustniki, enojni ali dvojni, ki jih mnogi glasbeniki najraje izdelujejo sami. Izročilo izdelovanja koncertnih pihal in trobil sega v prvo polovico 19. stoletja, ko jim je z revolucionarnimi tehničnimi izpopolnitvami uspelo razviti izdelavo intonančno brezhibnih glasbil. Povpraševanje po dobrih instrumentih je bilo vse večje in razvile so se specializirane zasebne delavnice.

Večino preciznega ročnega dela opravi mojster z znanjem obdelave različnih materialov. S posebnimi orodji natančno izdela posamezne dele inštrumentov, ki jih po končni obdelavi sestavi v pravo umetnino. Sledi preskus zvočnosti in uglašenosti. Za instrumente po naročilu naročnik izbere model, material in drugo. Znani koncertanti s svojimi izkušnjam prispevajo k razvoju vedno boljših modelov. Hkrati imena velikih glasbenih poustvarjalcev tudi izdelovalcem glasbil pripomorejo do priznanja. Zakladnica glasbene literature je razkošno raznovrstna. Za pregledno razvrstitev notnega gradiva skrbi arhivar. Njegova naloga je tudi sistemsko arhiviranje opusa glasbene ustanove ter izposoja notnih partov in partitur.

Vrhunsko in doživeto podana skladba plemeniti oba, izvajalca in poslušalca. To nenavadno sožitje se ohranja že stoletja. V zgodovini so glasbi pripisovali božanskost, očiščevalno in zdravilno vlogo. Danes je glasbenikovo delo pomemben umetniški prispevek družbeni biti v vsakdanjem življenju. V tem razmerju med ustvarjalcem in poslušalcem je vmesni člen dirigent, pod čigar vodstvom orkester ali zbor interpretira skladbo, ki tako iz notnega zapisa zaživi v zvočnost prostora. Že od nekdaj je imela glasba pomembno vlogo, tako pri obredu kakor pri delu. V srednjem veku se je z glasbo kratkočasila gospoda, preprostemu človeku pa ni pomenila le zabave, bila mu je tudi v oporo pri delu. Današnje pojmovanje strokovne in laične publike se je izoblikovalo v klasicizmu, romantika pa je povzdignila glasbeno kritiko in utemeljila še danes veljavne nazore pri razumevanju in tolmačenju glasbenih dogodkov.

Nekateri družbeni vzorci iz preteklosti so se nesporno ohranili skoz večstoletni razvoj glasbene umetnosti, le da v posodobljeni obliki. Danes zvezdniki zabavnih glasbenih zvrsti privlačijo nepregledne množice oboževalcev po vsem svetu, ne glede na rasna in kulturna izhodišča. Legende popularne kulture zaznamujejo značilnosti glasbenega stila več generacij. Družbeni fenomen popularizacije glasbe se navezuje na diskografijo, medije in zabavno industrijo (šovbiznis), tržišče pa se krčevito oklepa znanih osebnosti, ki s svojim površnim bliščem zmorejo pritegniti veliko množico odjemalcev.

Znanja in spretnosti

Iz do zdaj povedanega je mogoče sklepati, da je poklic glasbenika, tako instrumentalista kakor tudi glasbenega pedagoga, izjemno zahteven. Pogoj za uspešno poklicno kariero je mnogo ur načrtne vadbe in glasbena nadarjenost. Drugače kot samouki in samorastniki so akademski glasbeniki pogosto kar pretesno privezani na svojo področno dejavnost, čeprav je danes večja prepletenost s sorodnimi strokami in poklici zelo dobrodošla. Ta poklic torej zahteva široko razgledanost, nadarjenost, motorično spretnost, ustvarjalnost in vztrajnost. Zaradi izčrpavajoče narave dela, ki je že zaradi poklica samega in študija individualistično, je nujen čut za skupinsko prizadevanje, za prilagajanje glasbenim in medosebnim situacijam. Glasbeniki se med izvajanjem vživijo v skladbo in v skupinskem duhu združijo željo po stvaritvi nečesa, kar je sicer minljivo, a hkrati lepo in veličastno.
Za delo glasbenika je pomembno dobro zdravstveno stanje- pri pihalcih in trobilcih so izpostavljeni dihalni organi ter mišice obraza, prepone, hrbtenice in okončin. Vse to neogibno vodi k zdravemu načinu življenja in dejavnemu preživljanju prostega časa. Glasbenik, ki je v dobri telesni in duševni kondiciji, je odpornejši proti stresnim situacijam in lažje vzdrži telesni napor pri igranju na inštrument.
Vsekakor je splošno kulturno-umetniško nagnjenje eden od odločilnih motivacijskih dejavnikov pri končni izbiri poklica. Želja po ustvarjanju in izražanju v glasbenem jeziku pripomoreta disciplinirani in urejeni osebnosti, da dobro opravlja svoj poklic.

Razmere za delo

Delovno okolje je pretežno nezahtevno in ne ogroža zdravja. Obstajajo pa težave s prostori za individualno vadbo, tudi zaradi deljenega delovnega časa. Intenzivni ritem dela v večernih urah in ob koncu tedna povzroča premike dnevnega bioritma. Izpostavljenost hrupu velja omeniti posebno v pihalnih orkestrih, ki večinoma nimajo ustreznih vadbenih prostorov za svojo zvočno jakost.
Poleg okvar sluha so možne še okvare vida in poškodbe hrbtenice zaradi dolgotrajnega sedenja.

Predvidena izobrazba

Instrumentalist solist doseže visoko stopnjo izobrazbe z opravljeno diplomo in s sklepnim recitalom na glasbeni akademiji.

Druge informacije

Akademija za glasbo, Univerza v Ljubljani, Stari trg 34, 1000 Ljubljana

RTV Slovenija, Tavčarjeva ulica 17, 1000 Ljubljana

SNG Opera in balet, Župančičeva ulica 1, 1000 Ljubljana

SNG Maribor, Slovenska ulica 27, 2000 Maribor

Društvo slovenskih skladateljev (DSS), Trg francoske revolucije 6, Ljubljana

Informacije o državnih štipendijah najdete na spletni strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

O Zoisovih in kadrovskih štipendijah pa na spletni strani Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada RS.

Europass portal je sklop spletnih pripomočkov in informacij, ki vam pomagajo pri načrtovanju vaše izobraževalne in/ali poklicne poti.